Vsebina
Na prvi pogled so teriyaki in sojina omaka videti enako, čeprav se nekoliko razlikujeta. Oba sta iz azijske kuhinje. Sojina omaka ima več različic po vsem svetu, medtem ko so teriyaki in istoimenska tehnika kuhanja značilni za japonsko kuhinjo.
Izvor
Sojina omaka, ki izvira do pred približno 3000 leti, izvira iz jianga, jedi na osnovi rib in soli, ki se v ostri tekočini hrani tri mesece. Meso v jiang je kasneje zamenjala stročnica, soja. Kitajci so ustvarili vrsto sojine omake z dodajanjem pšenične moke in kvasa sojinim zrnom, fermentiranim v tekočini na osnovi soli. Japonski izraz, ki pomeni "sirup na žaru", teriyaki je nastal kot metoda pečenja ali pečenja rib in mesa, zlasti piščanca, jagnjetine in govedine, v tekočini. Omaka, uporabljena v tem postopku, je postala znana kot omaka teriyaki.
Identifikacija
Sojina omaka, ki se običajno uporablja v Braziliji, je temne barve in tekoče konsistence. Toda v prvotnem stanju ima bolj jasen in nepregleden videz. Debelina in barva omake teriyaki se razlikuje glede na recept ali izdelek. Dodatek zelenjave in drugih sestavin, na primer medu, ga lahko osvetli in postane oranžen ali bakren. Ti dodatki delujejo tudi kot zgoščevalna sredstva.
Uporabe
Terryki omaka služi kot marinada, dodaja okus in mehča meso. Uporablja se tudi za zalivanje hrane in kot dopolnilna omaka. Sojina omaka, ki se uporablja predvsem kot začimba, je bolj dodatek kot glavna sestavina.
Okus
Sojina omaka je slanega in sladkega okusa. Pšenica ali riž (kot pri japonski fermentaciji) izdelku doda rahlo sladek okus. Indonezijska sojina omaka ima dve različni sorti: sladko kekapo zaradi dodajanja rjavega sladkorja in asin kekap, ki je slan. Naravno sladka omaka teriyaki vsebuje sojino omako. Japonski sake ali mirin - sladko riževo vino -, običajno kombinirano s sladkorjem ali medom, da omaki sirupast okus. Druga zelenjava in začimbe, kot sta ingver in česen, prispevajo k slanemu pridihu teriyakija.