Vsebina
Ustavna monarhija je tista, v kateri monarh deluje kot vodja države, vendar je vlada države povezana s pisno ali nenapisano ustavo. Zato imajo ustavne monarhije malo ali nič prave moči. Monarhična vlada je vlada, pri kateri je vsa oblast v rokah osebe, ki namesto kakršne koli izbire vlada po dednem zakonu.
Širjenje moči
Monarh, ki vlada z močjo, bo hotel to moč dati ljudem, ki jim zaupa. To pomeni, da ga bodo prejeli ljudje, povezani z družino ali na kakšen drug način odvisnosti. Sposobnost osebe za opravljanje svojih nalog bo drugotnega pomena. Zato bodo vladne ravni neučinkovite. Monarh lahko tudi tistim, ki prejemajo moč, dovoli, da jo izvajajo v svojo korist. Tako je verjetneje, da bo prišlo do korupcije.
Razredni sistem
Eden od načinov, kako monarh ohranja svojo moč, je razmejitev bogastva in moči prek togih slojev ljudi. Na primer v fevdalnem sistemu je bil monarh lastnik vseh zemljišč. Nekaj jih je dal baronom, ki so v zameno plačevali davke ali oskrbovali vojake. Baroni so dali nekaj zemlje vitezom, ki so plačevali davke ali opravljali svoje storitve kot vojaki. Vitezi so kmetom dovolili, da obdelujejo zemljo v zameno za nekaj brezplačnega dela za viteza. Ta vrsta sistema je monarhu omogočila, da je ohranil nadzor, vendar je bilo med razredi malo premikov.
Vojne
O izbruhu vojn bi se lahko odločili po volji monarhov. Odločilni dejavniki ne bi bili sovražnikovi zločini, ampak so bili odvisni od značaja in osebnosti monarha. Če bi bil uspešen despot, bi lahko razširil svoje ozemlje in prevladoval nad več ljudmi. To ni pomenilo samo tega, da je bilo mogoče več let napadati narode in celine, ampak da so bili brez potrebe pobiti nešteto ljudi.
Brez ekskluzivnosti
Ker je državi vladal dedni monarh, zemlja in oblast pa sta bili podedovani in ne pridobljeni, je vlada ostala v rokah majhnega števila družin. To je pomenilo, da je bila večina ljudi izključena iz kakršnega koli pojma vpletenosti v politično odločanje. Priložnosti za pridobitev državljanskih svoboščin ali pravic posameznika ni bilo.