Vsebina
Lise je grška beseda in preprosto pomeni "razdeliti" ali "razgraditi". To je dober opis reakcije, ki se zgodi s celicami v liznem pufru, raztopina, ki jih razgradi, da izloči njihovo vsebino. Znanstveniki te rešitve uporabljajo za pridobivanje DNA ali beljakovin pri celični analizi, zlasti v primeru bakterij. Vrsta pufra za lizo celic se razlikuje glede na vrsto eksperimenta, vendar bomo omenili nekaj pogostih odločitev.
Pufer in sol
Puferske raztopine stabilizirajo pH, medtem ko celice podvržejo procesu lize. Raztopina tris-HCL je najpogostejši pufer za pufriranje pri pH 8, če je pH zaželen. HEPES je še ena pogosta puferska rešitev v teh poskusih. Natrijev klorid lahko dodamo tudi za povečanje ionske jakosti, skupne koncentracije topljenih snovi zunaj celic. Slednje je pomembno, saj se voda lahko razširi na vse celične membrane, od regij z nizko koncentracijo topljenih snovi do tistih z visoko koncentracijo.
Detergent
Detergent je glavna sestavina, ki raztopi celično membrano, da lahko vsebina uhaja. Detergenti so amfipatične molekule, to je z enim koncem, ki zlahka komunicira z molekulami vode, medtem ko drugi hidrofobni konec ali "ki se boji vode" te interakcije ne počne. Maščobe lahko raztopijo tako, da tvorijo micele, majhne skupine, v katerih hidrofobni repi molekul detergenta kažejo navznoter na molekule maščob. Pogosti detergenti so natrijev dodecil sulfat ali SDS, NP-40 in tritonX.
Kelatna sredstva in zaviralci
Lizni puferji običajno vsebujejo tudi kelatna sredstva, kot sta etilen diamintetraocetna kislina (EDTA) ali retilen glikol tetracetna kislina (EGTA). Te kemikalije se vežejo na kovinske ione z nabojem +2 (na primer magnezij in kalcij), zaradi česar niso na voljo za druge reakcije. Številne DNAze (beljakovine, ki žvečijo DNA) in proteaze (beljakovine, ki režejo druge beljakovine) potrebujejo magnezijeve ione za delovanje, zato jim z odvzemom te glavne sestavine, EDTA in EGTA, pomagajo zmanjšati raven proteaze oz. aktivnosti DNAse. Ne izključujejo pa jih povsem, nekatere proteaze pa niso odvisne od magnezijevih kofaktorjev, zato lizni puferji včasih vsebujejo tudi snovi, imenovane zaviralci proteaz, ki se nanjo vežejo in ji preprečujejo pravilno delovanje.
Alkalna liza
Alkalna liza je zelo pogosta tehnika za čiščenje plazmidov pred bakterijami. Ta metoda pomeni uporabo treh rešitev. Prva vsebuje glukozo, tris-HCL pufer, EDTA in RNAze. Glukoza ustvarja visoko koncentracijo topljene snovi zunaj bakterij, tako da postanejo rahlo ohlapne, kar olajša postopek lize. EDTA in tris-HCL delujeta, kot je bilo prej opisano, medtem ko bo RNAza žvečila katero koli RNA znotraj celice, da jo umakne s poti. Druga rešitev učinkovito naredi lizo celic. Vsebuje detergent SDS in NaOH, ki zviša pH na 12 ali več, denaturira beljakovine v celici in povzroči, da se DNA loči na preproste filamente. Tretja raztopina vsebuje kalijev acetat za obnovo pH na bolj nevtralno raven, tako da se lahko verige plazmidne DNA sestavijo. Medtem se denaturirani proteini združijo in oborijo, medtem ko se ioni dodecil sulfata združijo s kalijevimi ioni in tvorijo netopno spojino, ki lahko tudi obori iz raztopine.